Že kar nekaj časa je minilo, odkar sem zadnjič degustirala štruklje po planinskih kočah. Tokrat smo se z dojenčkom v moževem nahrbtniku prvič odpravili na daljši pohod, ki nas je vodil od Krope do Partizanskega doma na Vodiški planini.
Te štruklje sem sanjala celo svojo nosečnost in se že skoraj odpravila na planino, a mi zaradi neprehodne najprimernejše poti v lanskem letu ni uspelo.
Pred nekaj dnevi pa sem jih končno imela priložnost preizkusiti in moram priznati, da sem bila navdušena nad odličnim okusom in seveda dejstvom, da so brez glutena. Bili so rahli in ravno prav sladki.
Čeprav sem malo iz "pohodniške forme", sem prepričana, da se bom na porcijo štrukljev zagotovo še vrnila. :)
Comments